Manuka in drugi cenjeni medovi sveta: vresje, sidr, črna kumina, timijan

Tisti, ki k nam pridejo zaradi manuke, pogosto gledajo tudi druge medove. Vidimo iskanja: ljunghonung, švedski vresov med. Miel de nigelle, med črne kumine. Jujubier, jemenski med žižole.

Ta radovednost si zasluži odgovor, kajti svet sortnih medov je resnično privlačen, njegovo razumevanje pa mnogo jasneje pokaže, kaj manuka je in kaj ni.

Kaj med dela „cenjen"

Štiri stvari, v različnih razmerjih.

Redkost. Drevo, ki cveti dva tedna na leto v eni dolini, da zelo malo medu. Težavnost. Nekatere medove je fizično težko dobiti iz satja. Čistost. Resnično sortni med zahteva panje, postavljene in prestavljene z natančnostjo. Značaj. Nekateri medovi preprosto ne spominjajo na nič drugega.

Opazite, da „drag" in „močnega okusa" sama po sebi nista na tem seznamu.

Vresov med (Calluna vulgaris)

Klasika nordijskih in škotskih resav ter eden tehnično najzahtevnejših medov na svetu za spravilo.

Vresov med je tiksotropen: v satju se vede kot žele in se ne iztoči s točilom kot drugi medovi. Čebelar ga mora stisniti ali najprej prebosti vsako celico — počasno, naporno delo, ki že samo pojasni velik del cene. Rezultat je temno jantarjast do rdečkast, gost in rahlo želatinast, z grenko-sladkim, dimljenim, skoraj slanim okusom in nenavadno visoko vsebnostjo beljakovin. Zadržuje tudi drobne zračne mehurčke, zato pogosto deluje rahlo motno.

Če ste iskali ljunghonung, je bil to on — in je eden velikih medov Evrope.

Med sidr ali žižole (Ziziphus spina-christi)

Redno med najdražjimi medovi na svetu, najbolj znan iz doline Hadramaut v Jemnu.

Žižola cveti kratek čas, teren je odročen in težaven, čebelarska tradicija pa stoletna. Med je gost, masleno bogat, globoko karamelno zlat, z bogato, skoraj sadno sladkobo, drugačno od vsega, kar pride iz evropskega panja. Cena na kilogram lahko presega najvišje stopnje manuke — in kot pri vsakem redkem in slavnem medu je pristnost resnično vprašanje.

Med črne kumine (Nigella sativa)

Tisti, ki zahteva največ previdnosti.

Med nigele — pogosto povezan z Etiopijo in Egiptom — je temen, poprast in izrazito slan. A resnično sortni med nigele je redek, velik del tega, kar se prodaja pod tem imenom, pa je med, pomešan ali aromatiziran z oljem črne kumine, in ne nabran s strani čebel z Nigelle. Nobeno ni nepošteno, če piše na etiketi. Preberite etiketo.

Timijanov med

Veliki med Grčije, najbolj znan z gore Himet blizu Aten in z zeliščno poraslih gričev Krete. Jantarjast, izrazito aromatičen, zeliščen in topel — okus ima nezgrešljivo po pokrajini, iz katere prihaja. Je eden najdlje neprekinjeno cenjenih medov na svetu: Grki so o njem pisali pred več kot dva tisoč leti.

Kostanjev med

Temen, skoraj črn, z izrazito grenkobo za sladkobo in močno lesno aromo. Široko se pridobiva v Italiji, Franciji in na Balkanu. Bogat z minerali in počasi kristalizira. Ljudi popolnoma deli, kar je kompliment.

Akacija, ajda in tupelo: trije skrajni primeri

Akacija (pravzaprav robinija, Robinia pseudoacacia) je najsvetlejši in najnežnejši med velikimi medovi — skoraj bister, cvetlični, in tako bogat s fruktozo, da ostane tekoč več let.

Ajda je nasprotje: skoraj črna, sladna, melasasta, s kmečko globino, ki jo v vzhodni Evropi in Severni Ameriki obožujejo.

Tupelo iz močvirij Floride je slaven predvsem po eni stvari: zaradi razmerja sladkorjev praktično nikoli ne kristalizira. Bledo zlat, s hruškovo noto, in geografsko omejen na peščico rečnih porečij.

Jagodičnica: grenka redkost

Sardinski med jagodičnice, pobran pozno jeseni, ko skoraj nič drugega ne cveti. Je resnično grenak — ne grenko-sladek, grenak — in sodi med najredkejše in najdražje medove Evrope. Priučen okus, ki ga spreobrnjeni vneto branijo.

Kje stoji manuka

Preberite stolpec „zakaj je cenjen" od zgoraj navzdol in vrstica manuke izstopa iz razloga, ki nima nič opraviti z okusom ali redkostjo.

Vsak drug med na tem seznamu je cenjen zaradi tega, kakšen je. Manuka je edini, ki je cenjen zaradi spojine, ki se meri.

Vresov med nima stopnje. Nihče ne natisne številke na kozarec timijanovega medu. Sidr se prodaja po ugledu in poreklu. Le manuka nosi laboratorijsko vrednost — MGO, pretvorjen na lestvico UMF — in novozelandski državni preizkus, ki določa, ali se sploh sme zakonito imenovati manuka. Zato je etiketa manuke videti kot tehnični dokument, etiketa kostanjevega medu pa kot pesem.

Vredno je biti pošten glede cene tega. Merljivost vas varuje pred trgom ponaredkov; hkrati dela manuko manj romantično od sardinskega grenkega medu, ki ga novembra pobere ena sama družina.

Sestavljanje police z medovi

Če vam manuka ugaja, naslednji korak ni več manuke. Je kontrast.

Dobra polica s tremi kozarci: manuka zaradi globine, akacija za nasprotni konec spektra — svetla, blaga, neskončno uporabna — in en med z značajem, ki ga niste še nikoli pokusili: vresov, kostanjev ali timijanov.

Pokusite jih tako, kot bi pokusili vino: majhna žlička vsakega, od najsvetlejšega do najtemnejšega, z vodo vmes. Razlike so precej večje, kot večina pričakuje, in za vedno bo spremenilo, kako berete etiketo medu.

Bistvo

Manuka sodi na polico z vresjem, sidrom, timijanom in jagodičnico — vsi so medovi enega izvora z resnično zgodbo in resničnim razlogom, da stanejo, kolikor stanejo.

Loči je ne to, da bi bila boljša, temveč to, da je edina, ki jo lahko preverite s številko. Če ste prišli sem iz iskanja ljunghonung ali miel de nigelle, sledite tej radovednosti — in če želite najprej razumeti številko na kozarcu manuke, začnite z našo pretvorbeno tabelo MGO – UMF.